Na Race Across The Alps smo se odpravili z spremljevalno ekipo, ki je štela štiri člane (Fredi, Tadej, Bojan in Erik) v sredo ob peti uri zjutraj. Po dobrih šestih urah vožnje smo brez zapletov prispeli v deževen in hladen Nauders.
Najprej smo prevzeli apartma, ki je po našem začudenju bil nad hlevom – prava stara kmečka hiša, da o vonjavah sploh ne govorim! Ampak, bilo pa je lepo »domače«, tudi sobe velike z umivalniki na stenah? Ker je pot bila dolga, smo se odpravili v trgovino po hrano, da bi si skuhali kosilo a so vse trgovine v Avstriji bile zaprte, zato smo se zapeljali do znamenitega Italijanskega Reschenpassa, si privoščili kavo in opravili shoping. Po kosilu smo si privoščili dvourni počitek, nato pa smo odšli na podelitev štartnih številk in sestanek. Sledil je še odličen video opis poti in potovalne knjige. Pred spancem je sledilo še opremljanje spremljevalnega vozila s reflektorji, ozvočenjem, nalepkami sponzorjev,…
Zjutraj smo si privoščili daljši spanec, opravili ponovno shoping, pojedli zajtrk in se odpravili na štartno ciljni prostor, ki je bil v neposredni bližini apartmaja. Štart je bil ob 12 uri na glavnem trgu. Vzdušje na štartu je bilo nepopisno – ta kraj živi z in za to dirko, kar se vidi tudi ob prihodu v cilj, na razglasitvi rezultatov,… noro!
Že od začetka je letelo kot noro in to v hrib! Moj plan je bil, da štartam počasneje, zato sem spustil prvo grupo kakšnih desetih kolesarjev. Po štiridesetih kilometrih pred prvim resnejšim vzponom na 2757 metrov visok Stelvio, smo že ujeli vodilne in na vrh Stelvia prikolesarili v majhnih razlikah. Malo pred vrhom me je dohitel tudi moj spremljevalni avto z ekipo. Na vrhu sem oblekel vetrovko menjal bidone z Enshurom in se spustil po dolgem spustu skozi nevarne temne in mokre predore v dolino. Sledil je vzpon na 2625 metrov visoko Gavio, kjer sem lani imel res strašne probleme z prebavo, verjetno se zato nisem skoraj popolnoma nič spomnil tega vzpona. Z vrha Gavie sledi najlepši spust na tej dirki – vsaj zame. Nov asfalt, lepe serpentine pravi naklon,…res leteli proti Bormio. Sledi prvi, dokaj položen vzpon na Aprico, spust po široki cesti, nekaj ravninskih kilometrov proti vzponu, ki je najtežji na dirki… Tako je, to je Mortirolo! Letos sem se malo bolje »tehnično opremil« za ta vzpon – compakt gonilka, zadaj 28-ka! Res se nisem mučil tako kot lani, je pa mi bilo bolj hudo, saj sem klanec hotel napasti kot Pantani ampak, ni šlo, niti do njegovega zidu! Na cesti so vidni še napisi iz Gira, vmes pa celo Go Riki…od lani in letošnji - sveži! Na vrhu sem se imel namen preobleči, vendar smo se odločili, da kar nadaljujem, tako da sem si oblekel le vetrovko in nadaljeval pot po spustu v dolino in pričel drugi vzpon na Aprico. Pričelo se je temniti, mene pa je čakal najdaljši vzpon na Švicarsko Bernino. Na 2330 metrov visoko Bernino sem imel tudi največjo krizo. Po 293-ih kilometrih je postalo izredno hladno, začel je pihati ledeno mrzel veter in kot nalašč naravnost v prsi. Torej, kot pravi pregovor »ni pomembno v katero smer se odpraviš, vedno bo v klanec in proti vetru«! Po skoraj dveh urah vzpona smo prispeli na 2330m visok vrh. Tukaj sem prvič pomislil, da bi zlezel v topel avto…ne moreš verjeti, kaj vse se plete po glavi, ko ti je »hudo«! Boril sem se kot lev, pa sta me kljub temu prehitela dva tekmovalca – to te še dodatno demotivira in te popolnoma zabije. Na vrhu se je spremljevalna ekipa s težavo spravila iz toplega avta in name navlekla vse kar sem imel zraven! Niti rokavic si nisem mogel sneti, kaj šele, da bi si zapel zadrgo. Termometer je kazal -3 stopinje in če dodamo še veter…res ni bilo sopare, pa še spust me je čakal. Ne morem vam opisati, kako sem se tresel s kolesom vred. Spust sem »nekako« preživel in komaj čakal naslednji vzpon na 2306 metrov visoko Albulo, da bi se ponovno segrel! Tukaj sem dobil tudi apetit in pojedel palačinke, ki mi jih je spekel pred štartom Erik. Posledično je minila tudi kriza, ki me je mučila čez noč. Vzpenjat smo se začeli na 2149 metrov visok Fuorn, kjer se je pričelo daniti. Bližali smo se ponovno Stelvio, tokrat iz Švicarske strani, še prej pa na 2509 metrov visok Umbrail. Ekipa me je ponovno poizkušala pretentati in mi govorila, da sem na 12. mestu in da sta pred mano dva tekmovalca, ki ju lahko ujamem. Lovil pa me je Preihs, ki je zaostajal samo šest minut. Poklicali so tudi punco, ki mi je vlila volje. Torej mi ni preostalo drugega, kot da sem pritisnil na pedale, in uspelo se mi je približati Grunerju. Ampak se ni pustil, na pričetku vzpona na Stelvio je spet pospešil in zaostanek se je ponovno večal. Videl sem, da ne bo šlo, zato sem se ustavil, »odtočil«, se slekel v kratke rokave (na sebi sem ob 11uri in pri +25 stopinjah imel debelo Outwetovo švic majico, dres z kratkimi rokavi, dres z dolgimi rokavi, vetrovko, in windstoper 600) in spil Sharka. Usedel sem se nazaj na kolo in ga nenormalno pognal, pojma nimam, kaj mi je dalo energije. V desetih minutah sem ujel Grunerja, ga prehitel in že čez pol ure sem ujel tudi Lechnerja ga pičil mimo kot da bi bil na motorju. Na vrhu Stelvia sem pojedel energijsko ploščico, spil Enshur in se divje spustil po prelepih serpentinah, saj sem hotel pobegniti zasledovalcem. In res mi je uspelo do cilja sem si nabral dvajset minut prednosti pred Grunerjem. Ampak to divjanje na Stelvio je imelo posledice, začutil sem pekočo bolečino v desni tetivi, ki se je samo stopnjevala in v cilju nisem mogel niti stopiti na nogo! In iz minute v minuto je bilo še samo slabše, ko se je noga ohladila pa sploh nisem mogel hoditi. Vzel sem protibolečinske tablete in nekako prilezel na oder za razglasitev. Aja, pozabil sem napisat, da sem v cilj prispel eno uro prej kot lani kot deveti, torej s časom: 25 ur in 29 minut. Od tega sem imel 28 minut postankov za lulanje, oblačenje, rdeče luči na semaforjih, delo na cesti,… Zadovoljen sem, čeprav sem upal, da bom mogoče šel še kakšne pol ure boljše – pa drugo leto! Do petega mesta mi je manjkala »samo ena ura« ;-) Rezultate si lahko ogledate na: http://www.alyssatracking.ch/event/rata2011#ranking
Na koncu bi se še rad zahvalil moji spremljevalni ekipi, vsem navijačem doma pred računalniki, predvsem pa sponzorjem, ki ste mi omogočili, da sem se udeležil te dirke. Slike si lahko ogledate v meniju Foto pod RATA 2011.
Sedaj pa me čaka naslednji teden še »naša« dirka čez Pohorje (RAP)! Vabim vas, da pridete pod Pohorje, kjer se bo ves vikend dogajalo (kolesarske dirke, družinski maraton, spinning, koncerti, zastonj gondola, sejem,…) Oglejte si na: http://www.rap-maribor.com/
