Race Acrosss The Alps skozi oči Fredija

02 Julij 2011

Mesto leži na nadmorski višini 1365 metrov v neposredni bližini Italije. Razlog odhoda: Rikijev nastop na kolesarski dirki dolgi 540 kilometrov, ki je znana kot izjemno težka kolesarska preizkušnja, saj je potrebno premagati 12 gorskih prelazov z skupno višinsko razliko 13.720 metrov.........! Mmmmmmm težko kajne?
V petek ob 12 uri je se je 42 kolesarjev v prekrasnem ambijentu, v sončnem vremenu pognalo na pot, ....začetek je bil tudi temu primeren........zelo hiter, kjer so vodilna mesta takoj zavzeli Vandelli in  Lindner! V dogovoru z Rikijem smo se odločili, da bo letos začel bolj previdno na prva dva vzpona: na Recshenpas ( 1540 m ) in Stelvio ( 2757 m ), saj je po lanskih izkušnjah Riki že takoj po Stelviu imel hude želodčne probleme, katere so se vlekle vse do prihoda v cilj.
Pričakovali smo, da ga bomo ujeli nekje na sredini vzpona na Stelvio vendar he, he..........saj ne vem kaj je temu botrovalo......Riki se je vozil v skupini 4 kolesarjev skupaj z Pierom Bishofom ( lanskoletnim 3 uvrščenim ), kar je lahko pomenilo samo dvoje: ali je spet prehitro začel ali pa je toliko dobro pripravljen in se drži dogovora. Jaaaaa, držal se je dogovora, pulz je bil razmeroma nizek, njegovo počutje pa odlično in tudi videti je bilo tako na njegovem obrazu. Najbolj smo bili veseli in kar nam je dajalo optimizem za nadaljevanje je bilo, da je prehranjevanje bilo nemoteno, sam je zaprosil za hrano in pijačo in to so bili odlični indici za nadaljevanje dirke.....! Nekje 3 km pred vrhom je spustil Piera Bishofa, ker je za malenkost pospešil in ni bilo smisla vztrajati držati stik in na vrh 2757m visokega Stelvia je Riki prišel svež, vesel, nasmejan in z eno željo: hotel je imeti piškot in Enshur......seveda je omenjeno dobil. Sledil je vratolomen spust v dolino po ozki ovinkasti cesti. Verjetno je Riki užival med spustom......jaz v spremljevalnem vozilo pa sem moral zaupati Tadeju, kateri nas je vozil v dolino............joj, šlo je kot na formuli ena........hitro vendar zelo varno.....dober je tale voznik Tadejček ni kaj!Po prihodu v dolino nas je čakal naslednji vzpon na prelaz Gavia visok 2652 metrov in seveda smo že vedeli na katerem mestu se nahajamo......držali smo se 8 mesta z minimalnim zaostankom za tretjim....pa saj to sploh ni bilo tedaj važno in pomembno. Bolj nas je veselilo, da se je Riki počutil dobro, meni v glavi in v mojem spominu pa se je odvijal film iz lanskega leta in prve velike težave Rikija na vzponu na Gavio........Upal sem, da se letos to ne bo ponovilo..........NI SE, Riki je vzpon odpeljal suvereno, dobro in v svojem ritmu ter se ni oziral na dva kolesarja, katera sta se mu približala......med njimi je bil francoz Granjoan (lansko leto 4.).....po osvojenem vrhu pa spet spust v dolino vendar tokrat še bolj vratolomen, cesta še bolj ozka in ajej.....me je bilo malce strah he, he......pa ne zaradi Rikija, strah me je bilo, da našemu kombiju ne bi odpovedale zavore, ker bi v tem primeru bili pred Davidom v dolini ....malo heca.........spet dolina in nato nekoliko lažji teren do Aprice in seveda priprava na brutalen in strahovito težak vzpon na Mortirolo visok 1846 metrov........Do Aprice je Riki vozil skupaj še z enim kolesarjev, kjer sta se izmenično menjavala v narekovanju tempa, od zadaj pa ju je lovil ter tudi ulovil italijanski kolesar Richini Plinio (ki je na koncu bil tretji), vendar ko sem fantom v avtu rekel: tale italijanček pa ne bo menjal, boste videli, se bo držal le zavetrja........Pa se je to tudi zgodilo...pridno se je vozil zadaj, jedel in pil in nekaj km pred začetkom vzpona na Mortirolo skočil, pobegnil in se odpeljal naprej......pa saj ni naredil razlike, bolj je šlo za njegov ego in očitno ne mara vožnje v skupini očitno se ni naučil kolesarskih bontonov.....pa Rikija to ni motilo. Sploh se ni ozrl na italjančka, vozil je svoj ritem in se pripravljal na Mortirolo. Očitno pa brez težav pri Rikiju ne gre. Ali pa nas je malo testiral, kako bomo reagirali in nam je ponudil eno bruhanje enshura skupaj z piškotom, katera je zaužil 5 km pred vzponom na Mortirolo........seveda nas je zaskrbelo vendar nas je umiril z besedami: nič mi ni, odlično se počutim, očitno se mi je dvignilo po piškotu.....!

Tiskovna konferenca pred štartom                                                 Vzpon na Mortirolo

Vzpon na Mortirolo je minil presneto hitro, kjer smo se 8 ovinkov pred vrhom peljalo mimo spominske plošče Marku Pantaniju. Na vrhu se je David preoblekel in takoj spust v dolino in drugi krog proti Aprici, tedaj smo se nahajali na 8 mestu, kar je bilo odlično......Rikijevo počutje pa temu primerno!
Počasi se je bližala noč in pričakovali smo, da se bodo temperature drastično spustile, ko se bomo ponoči vzpenjali na Bermino pass, ki se nahaja na švicarski strani.....pripravili smo potne liste, osebne izkaznice vendar mejni policisti na meji očitno ponoči počivajo....edino kar smo storili zaradi upoštevanje zakona; ugasnili smo glasbo iz zvočnikov in tako je Riki tekom noči poslušal samo petje ptičk, brundanje medvedov in se kakšne švicarske živalce....ha, ha.....!
Takoj po prihodu v Švico pa so nastopile težave: Riki je nenadoma postal utrujen, frekvenca obratov se je zmanjšala, vidna je bila očitna utrujenost.........pa tudi želja po hrani se je zmanjšala. Vedeli smo, da bodo prišle težave, vedeli pa smo tudi, da se Riki ne preda, da bo dal vse od sebe, kar lahko v tistem trenutku.............očitno je izredno mrzla noč naredila svoje, že tako utrujene noge je mraz toliko ohladil, da so bile trde kot kamen, da se je od mraza tresel, da ni čutil prstov na rokah.......ja......tedaj se mi je zasmilil, kot vsem trem ostalim vendar mu tega nismo smeli pokazati..........nismo mu dovolili, da se pred vrhom Bermina pass ustavil, saj bi se ohladil in bi nato nadaljevanje bilo skoraj nemogoče. Ustavil se je na vrhu Bermina passa visokega 2330 metrov le toliko, da se je preoblekel v topla oblačila in takoj pri temperaturi -1 stopinje v dolino in na naslednji vzpon proti Albula pass 2306 metrov. Kar pa ne bomo pozabili in smo bili dobesedno šokirani je, da nas je pred vrhom Bermina pass prehitel avstrijski kolesar Franz Preih, ki je kolesaril v kratkih rokavih in brez rokavic- ZEBEEEEEEEEEEE Franz. David pa reče: kaj te tega nea zebe? No Franz je zaradi tega v nadaljevanju plačal davek, saj ga je Riki prehitel in Franz ga je lahko gledal le v hrbet ....pa še to na razdalji dobrih 30 minut......
ALBULA (2306 m), FLUELA (2399m) IN FUORN (2149 m) so minila hitro ob zelo nizkih temperaturah, kjer se je Riki boril sam s seboj, saj se je videlo, da ga je mraz že zelo dobro načel, bil je utrujen, zaspan in prezebel. Čakal je na sonce, da ga malo ogreje in ga je tudi dočakal.
Na Fuorn pass mi je med drugim rekel: Fredi, letos pa ga na Umbrail in Stelvio pass ne bomo tako žgali kot lansko leto? Bomo šli bolj počasi! Ja David, bomo šli umirjeno.......v sebi pa sem vedel; ubogi Riki, spet bo šlo na nož in spet bos trpel do konca, kajti kar tako pa se ne bomo predali, hoteli smo ga spraviti nazaj med 10, saj je v nočnem času padel že na 12. mesto, vendar z majhnim zaostankom za 10..........No, če smo ga pa pogledali, ni deloval močno, prej je deloval utrujeno........pa vendar ob vseh motivacijskih prijemih je Bojan dejal: gremo v borbo za 200 evrov za tvojo hčerkico? Odgovor utrujenega in zaspanega Rikija: GREMO, vendar moram prej lulat in se sleč. Po opravljeni mali potrebi in zaužitju palačinke ter Sharka pa se je začel David Rihtaric show party: frekvenca je bila lahkotna, hitrost vožnje odlična, na obrazu se je videlo, da grize do konca, motivacija na višku! Dva kolesarja pred seboj je dohitel za malo malico, saj sta probala držati vendar le kakšno minutko........eden nam je dejal: He is mashine......ja Riki je bil v tem trenutku mašina z ogromno konjev, turbo mašina, ki je bila na 10. mestu in pred seboj zagleda še enega kolesarja............kaj je ostalo za naredit - ja prehitet ga in držati 9. mesto do konca!

Vrh 2757m visokega Stelvia                                                        Vse nas je zeblo...

Na vrhu Stelvia je bil Riki deveti, pred seboj pa je imel še spust in 50 km do cilja. Teh zadnjih nekaj km pa sploh ni bilo ravnih........vlečejo se kot jara kača in se kar nekaj vzpona je bilo, kar se pri zelo utrujenih nogah neverjetno pozna.
Vmes smo pomagali zaradi okvare spremljevalnega vozila odpeljati na vrh Stelvia članico spremljevalne ekipe kolesarja, ki je bil pred Rikijem......lahko bi odklonili, vendar smo ekipa ki spoštuje far play in nikoli ne veš, kdaj boš sam potreboval pomoč! David je bil s tem seznanjen, kolesar pred njim pa na smrt utrujen.....seveda ga je pred vrhom Stelvia ujel in prehitel!
Prihod v cilj je bil veličasten in uro hitrejši od lanskega leta. Konkurenca pa letos precej močnejša kot lansko leto.
Videti je bil zelo zadovoljen, kar smo mi kot spremljevalna ekipa bili. Nenazadnje pa je vrgel z sebe en velik kamen: pred tem je dva krat zapored odstopil in sedaj pokazal, da je odličen kolesar, kar pa nihče ni niti najmanj dvomil. Najtežje je bilo seveda njemu, ob toliko odrekanja in količini treninga.........je rezultat le moral priti in je prišel ob pravem času: 9. mesto je odličen rezultat!
Na koncu pa še nekaj: ekipo smo se sestavljali Fredi, Tadej, Bojan in prvič na takšnih dirkah, moj prijatelj iz Idrije Erik, ki se je izkazal kot odličen kuhar (njam, njam dobro večerjo je naredil večer pred startom).

Fredi Virag